Pa se je končalo. En teden v bohinjskem raju res prehitro
mine, pa čeprav se nam je svak dan zaradi vsega dela, ki smo ga imeli, zdel
neskončno dolg. V soboto so se nam na prostoru Gozdne šole pridružili še tečajniki orientacije in topografije, mi pa smo imeli
še zadnja predavanja o birokraciji pri tabornikih, identiteti skavtstva,
kreativnosti in prvi pomoči, a vsi smo bili z mislimi bolj pri še zadnjih
popravkih naših osebnih projektov in končnem planiranju. Posvetovali smo se z
mentorji in med seboj in se trudili čim bolj izboljšati vse vidike projekta,
saj smo vedeli, da nas v nedeljo že
čakajo predstavitve projektov. Ampak pred tem so sledile še vse zadnje stvari
na inštruktaži: zadnjič smo se stuširali, se zadnjič skopali v jezeru, se zadnjič
igrali igre brez meja med predavanji, pojedli še zadnje kosilo … Zvečer so se
temeljci odigrali kviz Male sive celice in po krikih zmagoslavja in obupa sodeč
je bila stvar kar napeta, nadaljevalci pa smo (ker smo starejši in modrejši in
nas ne zanimajo takšne postranske, nepomembne stvari, seveda!) raje izkoristili
še zadnje minute dneva za debato o novem Programu za mlade, ker v natrpanem
urniku prej za to nismo imeli časa. A nihče se ni mogel zares zbrati, ker nam
je v želodcih že krulilo! Tradicionalna zadnja večerja je vedno nekoliko
pozneje, saj nam poleg dunajskega zrezka in francoske solate mentorji
postrežejo s posebno televizijsko oddajo, ki pa ni najbolj primerna za otroke,
zato moramo počakati, da vsi pridno zaspijo po večerni risanki. Lahko vam povem
samo, da je bilo fenomenalno, umirali pa smo od smeha in od nažrtosti, ker po
večerji vedno sledi sladko presenečenje (ki pa vam ga ne smem čisto izdati –
pridite raje na inštruktažo in poskusite sami). Po zadnji večerji je sledil še
zadnji večerni ogenj in takrat se spodobi, da bedimo malo dlje (vsi, ki ste šli
prej spat, naj vam bo to napotek za naslednje leto ;)), tako da smo naše
druženje potegnili nekoliko v noč, igrali kitaro, čvekali in izkoristili še
zadnje trenutke topline ob ognju. Saj vsi poznate posebno vzdušje, ki ga
ustvarijo iskrice, ki skačejo proti nebu, to, da veš, da je to tvoj zadnji
večer na naj naj inštruktorskem tečaju, pa doda še malo prijetne nostalgije in
otožnosti …
V nedeljo po še zadnjem skupnem uglaševanju je sledilo
vrednotenje, najprej po vodih, nato skupno, nato pa še posamezno. Povedali smo
vse, kar smo se lahko spomnili, izstrelili vse pozitivne strani, malo bolj
pomislili, da smo se lahko spomnili kakšne negativne in sami pri sebi
razmislili o vtisih s celotnega tečaja. Ko je končno napotilo poslavljanje od
so-tečajnikov in mentorjev z objemčki, pisanjem listkov in lepih misli, še
zadnjim zborom in petjem obeh himn letošnjega tečaja, se je na obrazih in v
očeh videla mnogotera solzica, a jaz vam polagam na srce jutranjo misel z
zadnjega jutranjega zbora: Ne joči, ker se je končalo – smej se, ker se je
zgodilo. Bodite hvaležni za vse nove izkušnje in znanje, ki ste ga pridobili,
za nova poznanstva in prijateljstva, ki vam bodo lepšala taborniško pot in za
vse nepozabne spomine, ki bodo ostali za vedno. Uživajte v vsakem dnevu,
ohranite vso voljo in motivacijo, ki vam jo je dala inštruktaža, dobro
izpeljite svoje projekte in naredite svet malo boljši. Če kdaj potrebujete
kakršnokoli pomoč, nasvet ali samo objemček, se spomnite na svoje taborniške
prijatelje in vedite, da imamo vsi trenutke slabosti. Ampak je vredno, vredno je
taborniškemu gibanju posvetiti vsako minuto časa, ki jo žrtvujete, ker veste,
da s tem delate nekaj najboljšega, ne bojite se sprejemati nove izzive in
premagovati prepreke, ker so to le nove izkušnje, ne bremena. Sploh pa nikoli
ne pozabite: biti tabornik je nekaj najboljšega, kar človek lahko je!
Se vidimo na skupnih akcijah in tekmovanjih, če ne prej, pa
vsaj naslednje leto znova v bohinjski pravljici!
Za konec pa še ena pesem, ki naj vas za vedno spomni na
inštruktažo 2013 (pa ne preveč jokat!). :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar