Podari mi misel

Majčka. Končni produkt skupine kreativnost.

Himna inštruktaže 2013

Tišina! Snemamo. Klapa … Akcija!

Filmarji vsi na kup!
To strašno je! Obup …
Štala, frka, celo sranje!
Zdi se kakor slabe sanje …

Oddajam manjka rep in glava,
igralce pa zanima slava,
kamera brez fokusa,
še kava je brez okusa.

Scenarij za v smeti,
šef z odpovedmi grozi,
jaz pa rad spremenil bi ves svet …
A kaj ko … morm it na skret.

V čem je fora, v čem je keč?
Zakaj je vsem vse odveč?
Zakaj nihče se več ne smeje?
Kaj je ostalo od ideje?

Zdaj izgovorov več ni,
s komercialo v smeti.
Odgovornost je na nas,
uspehe bo pokazal čas.

Zakričimo v en glas,
naj se sliši v vsako vas!
Tut če jebejo nas spet in spet …
Mi bomo … Spremenili svet!


Melodija je na ta komad: https://www.youtube.com/watch?v=gQjFHxJ9IKs (ampak mi itak zapojemo ful bolš!)

In še zadnjič ...

Pa se je končalo. En teden v bohinjskem raju res prehitro mine, pa čeprav se nam je svak dan zaradi vsega dela, ki smo ga imeli, zdel neskončno dolg. V soboto so se nam na prostoru Gozdne šole pridružili še tečajniki  orientacije in topografije, mi pa smo imeli še zadnja predavanja o birokraciji pri tabornikih, identiteti skavtstva, kreativnosti in prvi pomoči, a vsi smo bili z mislimi bolj pri še zadnjih popravkih naših osebnih projektov in končnem planiranju. Posvetovali smo se z mentorji in med seboj in se trudili čim bolj izboljšati vse vidike projekta, saj smo vedeli,  da nas v nedeljo že čakajo predstavitve projektov. Ampak pred tem so sledile še vse zadnje stvari na inštruktaži: zadnjič smo se stuširali, se zadnjič skopali v jezeru, se zadnjič igrali igre brez meja med predavanji, pojedli še zadnje kosilo … Zvečer so se temeljci odigrali kviz Male sive celice in po krikih zmagoslavja in obupa sodeč je bila stvar kar napeta, nadaljevalci pa smo (ker smo starejši in modrejši in nas ne zanimajo takšne postranske, nepomembne stvari, seveda!) raje izkoristili še zadnje minute dneva za debato o novem Programu za mlade, ker v natrpanem urniku prej za to nismo imeli časa. A nihče se ni mogel zares zbrati, ker nam je v želodcih že krulilo! Tradicionalna zadnja večerja je vedno nekoliko pozneje, saj nam poleg dunajskega zrezka in francoske solate mentorji postrežejo s posebno televizijsko oddajo, ki pa ni najbolj primerna za otroke, zato moramo počakati, da vsi pridno zaspijo po večerni risanki. Lahko vam povem samo, da je bilo fenomenalno, umirali pa smo od smeha in od nažrtosti, ker po večerji vedno sledi sladko presenečenje (ki pa vam ga ne smem čisto izdati – pridite raje na inštruktažo in poskusite sami). Po zadnji večerji je sledil še zadnji večerni ogenj in takrat se spodobi, da bedimo malo dlje (vsi, ki ste šli prej spat, naj vam bo to napotek za naslednje leto ;)), tako da smo naše druženje potegnili nekoliko v noč, igrali kitaro, čvekali in izkoristili še zadnje trenutke topline ob ognju. Saj vsi poznate posebno vzdušje, ki ga ustvarijo iskrice, ki skačejo proti nebu, to, da veš, da je to tvoj zadnji večer na naj naj inštruktorskem tečaju, pa doda še malo prijetne nostalgije in otožnosti …

V nedeljo po še zadnjem skupnem uglaševanju je sledilo vrednotenje, najprej po vodih, nato skupno, nato pa še posamezno. Povedali smo vse, kar smo se lahko spomnili, izstrelili vse pozitivne strani, malo bolj pomislili, da smo se lahko spomnili kakšne negativne in sami pri sebi razmislili o vtisih s celotnega tečaja. Ko je končno napotilo poslavljanje od so-tečajnikov in mentorjev z objemčki, pisanjem listkov in lepih misli, še zadnjim zborom in petjem obeh himn letošnjega tečaja, se je na obrazih in v očeh videla mnogotera solzica, a jaz vam polagam na srce jutranjo misel z zadnjega jutranjega zbora: Ne joči, ker se je končalo – smej se, ker se je zgodilo. Bodite hvaležni za vse nove izkušnje in znanje, ki ste ga pridobili, za nova poznanstva in prijateljstva, ki vam bodo lepšala taborniško pot in za vse nepozabne spomine, ki bodo ostali za vedno. Uživajte v vsakem dnevu, ohranite vso voljo in motivacijo, ki vam jo je dala inštruktaža, dobro izpeljite svoje projekte in naredite svet malo boljši. Če kdaj potrebujete kakršnokoli pomoč, nasvet ali samo objemček, se spomnite na svoje taborniške prijatelje in vedite, da imamo vsi trenutke slabosti. Ampak je vredno, vredno je taborniškemu gibanju posvetiti vsako minuto časa, ki jo žrtvujete, ker veste, da s tem delate nekaj najboljšega, ne bojite se sprejemati nove izzive in premagovati prepreke, ker so to le nove izkušnje, ne bremena. Sploh pa nikoli ne pozabite: biti tabornik je nekaj najboljšega, kar človek lahko je!

Se vidimo na skupnih akcijah in tekmovanjih, če ne prej, pa vsaj naslednje leto znova v bohinjski pravljici!

Za konec pa še ena pesem, ki naj vas za vedno spomni na inštruktažo 2013 (pa ne preveč jokat!). :)

http://www.youtube.com/watch?v=aRbRhzEZKGM

Četrtkove čudodelstva in petkove zdrahe

Četrtek je bil za nas nadaljevalce najpomembnejši dan, saj je bil to zadnji čas za izvedbo projektov. Namesto da bi izkoristili edino priložnost za  malo poznejše vstajanje, smo bili ob 9.00 zjutraj že na nogah in pripravljeni na premierno izvedbo naše gledališke predstave o Zlatorogu pred hostelom Pod Voglom. Kljub začetnim težavam so bili obiskovalci navdušeni, tudi turisti, saj smo jo izvedli tako v slovenščini kot tudi v angleščini, delili pa smo tudi letake za promocijo tečajev in ulične igre v Ribčevem Lazu. Igro smo odigrali devetkrat, video pa tudi na blogu sledi v bližnji prihodnosti (oz. ko bo internet sposoben tako velikega zalogaja). Ustvarili smo tudi propagandno majico z zbranimi lepimi mislimi. Temeljci so medtem snemali javljanja s terena s svojih dogodivščin z bivakov in tudi to bomo kmalu objavili tukaj. Ob vrnitvi nazaj v tabor nas je čakala zabava presenečenja v prostorih TV hiše Bohinj, kjer smo bili deležni posebej z nas spisane pesmi in bananino-čokoladnega peciva, ni boljšega! Popoldne smo imeli tiskovno konferenco, na katero so bile povabljene največje zvezde televizijskega sveta, ki so nam predstavile nekaj aktualnega dogajanja, npr. program za mlade, odpravo na Jamboree 2015 na Japonsko, projekt Pripravi se za službo, revijo Tabor in še mnogo več, res je bilo top šit! Zvečer smo imeli večer po tečajih, ki smo ga Woodbadge-ovci izkoristili za predstavitev projektov in peko palačink na plaži, Tečaj za vodje pa se je poglobil sam vase s programom duhovnosti.

V petek so nas zopet čakala zanimiva predavanja. Mi smo se ukvarjali s timskim delom, ki nam ga je predstavil Timo s Finske, nato smo razmišljali, katere veščine in kompetence pridobimo pri tabornikih, kako se je treba lotevati odnosov z javnostmi v rodovih in kako reševati konfliktne situacije. Temeljni tečaj se je ukvarjal s temami, kot so komunikacija, motivacija, delo z vodniki in timsko delo.

Danes je objava na žalost nekoliko krajša, ker s končanimi projekti v našem programu ni več veliko časa predvidenega za pisanje dnevnika, a mi smo še vedno tu za vas, ne bomo se ustavili, še vedno uživamo na polno, le da zdaj malo več razmišljamo o lastnih projektih.

(Aja, jemo pa lazanjo in burek. Sam da vete.)

Intervju s poljskima EVS prostovoljkama

Včeraj smo opravili intervju z dvema EVS prostovoljkama s Poljske (Kasia in Justyna), ki sta obiskali že Zlet, sedaj pa sta z ostalimi 9 Poljaki prisotni tudi na našem taboru. Sami nista tabornici, zato nas je še bolj zanimalo njuno videnje tukajšnjega dogajanja.

Can you tell us some general stuff about yourselves, who are you, why are you here, what do you do back at home?

We're EVS volunteers from Poland, we helped with preparing your national jamboree (Zlet), here we help cleaning the bathroom and dining area, we painted the fence and we collect wood for evening fires. In Poland we're both volunteers in an information centre, where we work as consultants for a project called Sempre a frente. We coordinate youth exchanges and some workshops for children. We work in 5 different groups: children with special needs, pathology families, flash mobs (colorful group), working with volunteers to be more open and organizing public events (magic group) and organizing training courses about communication, youth politics … Together we coordinate youth exchanges, EVS volunteering …

What do you think about scouts, what's your impression of us, do you consider becoming a scout yourself?

It's our first time sleeping in tents because in our group there's only one scout (our group leader). But all in all it's a good, positive experience, a chance to learn some more. We would definitely do it again, maybe even in Poland, so yes, we consider becoming scouts back at home.

Do you know anything about scouts in Poland, what do you think about them?

We don't know any scouts from Poland, so we don't really know much, they don't really appear in media a lot.

Before coming here, you were at our national jamboree (Zlet). How was it, how was it different from here?

On the national jamboree we were staff members, we prepared meals, workshops about Poland, polish songs and yoga. The main difference is that here we feel totally different, but we don't know what's better. Zlet was fantastic because it was our first experience with scouts, but here it's like back at home, the atmosphere is very good. Here we have more free time, we had more activities on jamboree.

Who's better looking, polish guys or slovenian guys?

We don't know, probably both pretty much the same. People are very similiar in both countries.

Do you have anything else to say?

Before EVS we were afraid how it will be, because we have never slept in a tent before, but when we came here, we felt better because our group cooperates very well and now we don't want to go home and go back to school (luckily we'll be here for two more weeks).

Drugi del sredine zgodbe

Po dolgem čakanju sva preostala v hostlu končno dočakala, da so novinarji s terena prilezli nazaj do našega štaba. Pri zbiranju lepih misli so bili zelo uspešni, zbrali so ogromno misli v ogromno različnih jezikih, nekaj utrinkov pa si lahko ogledate na naši Facebook strani. Med njihovo odsotnostjo sva bila tudi novinarja z naslanjača zelo pridna, kar ste prav tako lahko opazili tako na Facebook strani, kot tudi na blogu. Pazite se, če niste prebrali vsake objave, jutri sledi kviz! :) Po prihodu s terena smo bili vsi tako lačni, da je bilo treba nujno nekaj ukreniti. Ker novinarji živimo od kave in nezdrave hrane, smo si naročili pico iz bližnje picerije, nismo pa si predstavljali, da bo iz tega nastala takšna zbrka, kot je. Čudno se nam je zdelo že, ko so rekli, da pico dobimo že v 10 minutah, ko pa se je gospod dostavljalec pic pripeljal, smo videli, da nam je pripeljal čisto napačne pice, pa še premalo jih je bilo. Ker pa smo taborniki prilagodljivi, smo se vse lepo dogovorili in se usedli, da pojemo pice, ki jih je bilo na srečo še vedno dovolj, da smo si lahko s holesterolom lepo zastrupili možgane. Ravno ko smo pojedli zadnji kos pice, pa pride do nas gospod iz hostela in nam pove, da smo pojedli njihove pice in da je gospa telefonistka iz picerije po domače povedano zaj****** in poklicala napačnega človeka, da so pice že prispele. Ja šment, se zgodi, siti smo, gospod lačni iz hostela pa se je z družbo dopeljal do picerije po hrano. Z uspešno napolnjenimi energijskimi zalogami smo se lotili sestankovanja glede jutrišnje gledališke predstave, ki bo, milo rečeno, BOMBA! Ne zamudite je, ker vam bo žal!

Jutri v Bohinju ob 9.00